Zdaj, kaj je tistih 442 hercev v naslovu? Ali se bo štelo, Matej še ni dosegel številke 400 albumov, ta je njegov 364. po vrsti, če sem prav preštel. Namesto tega bi lahko šlo za akord A4 pri 442 Hz, ki je bil morda uporabljen na tem albumu z obilnim odjekom, zakasnitvijo, škripanjem hrupa, disonancami, zasukanimi psihedeličnimi zvoki in pretežno eksperimentalnimi in dekompozicijskimi atonalnimi strukturami. Poje tudi zvito, nenavadno, cikcakasto, posmehljivo, dislocirano, tako da je celoten pristop povsem svoboden, na trenutke celo jazzovski z obvezno bluesovsko podlago. Tako se začne s prvimi tremi pesmimi "Mr. Pamuk" o kovčku za kitaro, potem zelo pijana kokainska "Destilirnica" in trapasta "S kom gre po vodo". Izjema je tradicionalna "Dekle moje" v lepih, melodičnih noise staccatih, pa priredba Bajagine "Ko hodiš" v mirnem okolju, nato pa se oglasi izjemno nabita punk-rock pesem "Vse je treba po svoje" in veliko bolj umirjene "Tankeštele" z lucidno zgodbo Đureta Penzeša na bencinski črpalki v kombinaciji blues/reggae/freestyle psiho folk eksplozije eksperimentalno, na koncu pa še ena Bajaga cover - "Muzikanti, ki ga srkajo" v neprepoznavni varianti razpršenega hrupa folk rocka. Le na koncu manjka 'na zdravje'. Pa še malo vzdušja iz vinske kleti...









Matej si je v teh pol ure dovolil popolno svobodo izražanja, tako glasbeno kot besedilno, s komičnimi, neresnimi in norčavimi pogledi na eni strani ter zelo občutljivimi čustvi na drugi strani, zato je ta album kar težko prehoden in je res ni za običajne radijske oddaje, a to ne zmanjša njegove umetniške vrednosti.

Naslovi: 1.Mr. Pamuk, 2.Destilirnica, 3.S kom gre po vodo, 4.Dekle moje (trad.), 5.Ko hodiš, 6.Vse je treba po svoje, 7.Tankeštele, 8.Muzikanti, ki ga srkajo

ocjena albuma [1-10]: 7

horvi // 19/09/2023