S obzirom da ste hrvatskoj publici prilično nepoznat bend (što se vidjelo po posjećenosti zagrebačkog koncerta), molim Vas da se ukratko predstavite?

Jernej: Pet eklektikov iz Prekmurja/Slovenija/. Z enim edinim namenom-uspeti v tem za kar smo prepričani, da nam je skupno in znamo najbolje od vseh ostalih stvari, ki jih še obvladamo, vendar smo pri glasbi odvisni drug od drugega in se imamo radi. Verjetno smo tudi borderline osebnosti, v smislu vlaganja energije in časa, ki ga posvečamo našemu bendu.

Davno mi je frend rekao da se ime benda "Psycho-path" obavezno mora pisati s crticom u sredini. Nije mi znao objasniti zašto?

Meli: Črtica oz. vezaj omogoči aktiviranje dvojnega pomena besede, ki se deloma naslanja tudi na besedno igro, ki jo uporabi lik Bena Horna v Lynchevi kultni nadaljevanki ´Twin Peaks´: psiho-pot. Kar seveda lahko razumeš kot psiho(pato)loško motivirano/izbrano pot ali pa tudi kot pot psihopata. V vsakem primeru gre za ´road less travelled´, za težjo, bolj ovinkasto med dvema razpoložljivima smerema, ki je ´posejana´ z mnogimi nevarnostmi (just like in fairy tales, I mean: nightmares).
Jernej: How do crazy people go thru the woods. They take the psycho-path !

Vaš najnoviji cd "Terminal" (na kojem gostuje Scott McCloud iz Girls Against Boys) je ustvari glazba pisana za predstavu s kojom ste u ljeto 2001. gostovali i u Hrvatskoj. Kako je došlo do Vašeg učestvovanja na toj predstavi i o čemu se u njoj radi?

Meli: Naše sodelovanje v predstavi ´Terminal´ je povezano z izborom (in ´izvorom´ - Matjaž prihaja namreč prav tako iz Murske Sobote in si je želel sodelovati s ´sonarodnjaki´) koreografa predstave Matjaža Fariča, ki si je za zvočno podlago oz. kot zvočni del, zvočno dimenzijo svoje zgodbe zamislil zelo odprto glasbeno formo, ki bo vsebovala tako brahialne izbruhe kot komaj slišne, skorajda nežne pasaže. V tem kontekstu je pomislil tudi na nas, ker nas je poznal kot glasbeno zelo odprte, pa tudi sama zgodba je zelo blizu našim afinitetam. Gre za situacijo, tipično za današnji časovno in prostorsko prenatrpani svet, v katerem so ´meje´ posameznika (tako telesne kot osebnostne) maksimalno ogrožene - kot v primeru skupine ljudi, ujetih v čakalnici letališkega terminala, katere že itak krhko ravnotežje poruši tujek, ki nasilno vdre vanjo. Zelo zanimiva plesno-glasbena študija o izvoru in izbruhu agresije v medčloveških odnosih.

Pretpostavljam da je do razgovora o suradnji sa Scottom došlo još za vrijeme njihovog boravka u Ljubljani (mislim 1996.), kada ste u K4 nastupili kao njihova predgrupa. Zašto je trebalo 4 godine da se realizira ta suradnja i kako je bilo raditi sa Scottom (pogotovo pri snimanju spota)?

Meli: Na koncertu v Ljubljani je dejansko prišlo do prvega stika, ki je pomenil začetek zdaj že 5-letnega dopisovanja preko e-mail-a med Scottom in mano, vendar takrat še ni bilo govora o konkretnem sodelovanju; dejstvo je, da je bilo takoj čutiti neke vrste sorodnost v glasbenem oz. še bolj v tesktopisnem pristopu obeh bendov in da se je že takrat kot neke vrste dolgoročni cilj nakazalo tudi možno sodelovanje. Ker pa je Scott seveda zelo zaposlen s svojima dvema bendoma (Girls Against Boys, New Wet Kojak), pa tudi mi nismo ravno len bend (prej bi rekla, da smo ´workaholics´), je pač moralo miniti nekaj časa, preden smo našli čas in primeren projekt - ´Terminal´ je bil kot nalašč za to. Sodelovanje je potekalo via e-mail, kar pomeni, da sva si s Scottom tako rekoč ´podajala´ vrstice/lines (1 on, 1 jaz), ki sem jih na koncu jaz zmontirala v celoto. Postopek spominja na Burroughsovo cut up-metodo in je zelo blizu tako Scottu kot meni. Kar se tiče snemanja videa je šlo prav tako za podoben princip, saj smo zaradi časovne stiske (in seveda zaradi finančnih razlogov) mi posneli svoje dele v Sloveniji, Scott pa pa se je posnel v New Yorku - režiser Ven Jemeršič je zadevo potem ´zlepil´ v celoto, ki je -po našem mnenju- zelo posrečena.
Jernej: By the usput: kot je ze Melée rekla je Scottov del spota posnet v NYC, na Times Square-u. In gre za komad Air Rager. Kapiraš ? Air rager - NYC. Man, are we ahead your time ?! Jebeš ti Usama, CIA ali Nostradamusa...poslušaš P-P pa si pred časom !

Kako je došlo do objavljivanja tolikog broja Vaših pjesama (više od 10 raznih kompilacija) od kojih je veći broj izdan u inozemstvu?

Jernej: Pa vzhod je zanimiv za zahodnjake. Tudi v glasbi. Ampak jih ne zadovoljimo, če odštejemo etno in podobne žanre, glasbeno. Oni ne rabijo kopij, ker je zahodni svet kopija samega sebe. Prej ali slej bodo to priznali tudi v show business-u. In zgleda, da imamo mi nekaj, kar jih zadovoljuje, da imamo nekaj svojstvenega. Zato nas povabijo, ne gre za nobenen strateške PR-ovske prijeme. Mogoče to zveni pretenciozno, glede na to, da bi nam tukaj radi vsi "podturili" najrazličnejša zgledovanja in kopiranja. Ker je to za kritike "easy way out", napisat o bandu, da je podoben temu in onemu etc..

Svi Vaši materijali, osim "Terminala" snimani su u inozemstvu (Graz, Szombathely, Klagenfurt). Zašto?

Jernej: Zato, ker dobiš za isto ceno več. Zato, ker se počutimo bolje razumljeni, zato, ker nočemo, da kitare zvenijo isto, kot pri ostalih bendih pa naj so hardrock, pop ali pa tisti vaš Zečić. Zato, ker se v tujini dela, se snemanj ne prekinja in nobenden ne prihaja in vletava v studio, da "čekira" kaj se dogaja. Kar pa ne pomeni, da ne bi nikoli snemali v Sloveniji. Nimamo nobenih zadržkov, če bodo določeni pogoji, ki jih mi potrebujemo (in so povsem preprosti, beri zgoraj) zagotovljeni. Sicer pa je svet tako majhen, da....
Da li postoji mogućnost objavljivanja pjesama sa "The KISS & KILL Trax" na cd-u? ("L.T.H. + Wallung" jedan je od mojih osobnih favorita)
Jernej: Veseli me, da sta ti ta dva komada všeč, tudi meni sta. Kar pa se tiče "The KISS & KILL Trax" je vse možno in odprto, vendar ne verjamem, da bi se to zgodilo kmalu.

Ove ste godine svirali na glavnoj pozornici "BIZARRE FESTIVALA" (mislim da ste se i prošle godine tamo pojavili ali na nekoj manjoj pozornici) i to sa veličinama kao što su Prodigy, Queens Of The Stone Age, Green Day i dr. Kakva iskustva donosite s takvog jednog događaja?

Meli: Mislim, da je bil nastop na letošnjem Bizarre-festivalu (na glavnem odru) posebna in pozitivna izkušnja iz večih vidikov: tako kar se tiče pogojev na odru (celotna organizacija festivala je izstopala po profesionalnosti - tudi v primerjavi z drugimi festivali takšnega formata), kakor seveda tudi v zaodrju. Zame osebno je bil najvznemirljivejši del festivala vsekakor srečanje (in ´kramljanje´) s QOTSA, še posebej z Joshem Homme-om, ki se je izkazal za res zanimivega in presenetljivo uglajenega človeka.
Jernej: Lani smo igrali skupaj z Björn Again, zakon band. Letos pa je, kot je ža rekla Melée, velik "imapct" na nas naredilo srečanje in druženje z QOTSA. Prodigy pa niso veličine, prosim te ! To je karaoke show na extasy-u narejen za ovce in oni so psi ovčari !

Na koncertu u Zagrebu svirali ste par novih pjesama. Koliko još treba čekati do novog albuma?

Jernej: Zavisi od mnogih faktorjev. Vsekakor še vsaj nekaj časa, nimamo pojma. Za enkrat pa se nam še ne mudi. Ampak, kadarkoli bo, bo to, 100% naša najboljša stvar, v to ste lahko prepričani, ker mi smo. Vemo, da smo na pravi poti !

Kakva je situacija s rock'n'rollom u Sloveniji i koliko ste upoznati s Hrvatskom scenom?

Jernej: Slovenija premore ogromno poziranja in malo originalnosti. Hrvaška scena pa...najbizarnejša se mi zdi alternativa. Jaz imam feeling, da vsi igrajo phony-post-rock-impro-wannabe. Škoda. Ma, situacija je pri obojih čudna.

Za kraj - poruka čitateljima, gledateljima i slušateljima?

Meli: Glasbo je po moje treba izbirati po SVOJEM lastnem okusu (ki je zelo redka in dragocena ´commodity´), kar pomeni, da si je treba vzeti čas in ´zagristi´ vanjo. Ne pustite, da vas medijsko lansirani trendi zmanipulirajo - so, LISTEN WITH OPEN EARS AND MINDS!
Jernej: Wanna wrestle ?!

pedja // 20/11/2001