Brant Bjork se je v popularni glasbi ustolicil zlasti kot prvotni bobnar neprecenljivih puscavnikov Kyuss, pozneje pa precej let polnopravno zastopal se ene kalifornijske retrorockerje, slovece Fu Manchu. Vmes je na pogoriscu Kyussov pomagal Joshu Hommeu pri zagonu znamenitega zvocnega cikla Desert Sessions ter s tem botroval vzniku tistih famoznih Queens Of The Stone Age. Basist slednjih, obritoglavi Nick Oliveri, s katerim sta skupaj rovarila ze v Kyuss in nato se v Nickovem priloznostnem bendu Mondo Generator, se cedalje veckrat pojavlja v Brantovi zasedbi na odru (morda tudi v Ljubljani?!). Tam Bjorka ne boste videli za bobni, ampak bo v rokah drzal kitaro ter mikrofon. Zanj to ni nič silnega, saj je vse tri samostojne albume posnel po nacelu "sam svoj orkester", z res malenkostno pomočjo zunanjih vpoklicev. Z letosnjim Local Angel si je privoscil polakusticno seanso pomirjujocega rocka, ki ga je zopet oplemenitil s svojim znacilnim narativnim petjem, zraven pa navrgel svojevrstni, posreceni predelavi Hendrixa in Ramones. Zibajoce, vsecne ter razbremenjene pesmi nimajo prav dosti skupnega z nekdanjim stonerskim hrumenjem, a se kljub temu Brant se zmeraj pristeva med rockerje.

Med bolj dovzetne, bi lahko dodali, saj na ploscah, ki jih zdaj izdaja kar pri lastni Duna Records, psihedelicne hardrockovske podtone spretno prekriva z umerjenimi prvinami funka, novega vala, popa, jazza, juznjaskega rocka in se cesa. Kot kaze, Brant Bjork ni le izjemen bobnar in vsestranski glasbenik, temvec tudi povsem kompetenten glasbeni avtor. O tem se bomo prepricali kmalu, na noc carovnic, ko bo pred vsemi veselo pometal z verzom:

I'm your rock'n'roll commander!

pedja // 22/10/2004